graz

včeraj popoldne so se 4 odbitki spokali v avto in se odpeljali. s seboj so vzeli zajeten kupček cd-jev izključno enega izvajalca, nekaj plastenk vode, sendviče, pasože ali osebne ter tisto najbolj pomembno - dvodarvne lističe.
destinacija: graz stadthalle

vožnja potekala brez zapletov. moja malenkost je po delovnem vikendu in toni izgubljenih živcev malo zadremala, ampak sem se po eni hudo močni kavi na šentilju zbudila. nathalie je na sprednjem sedežu krilila z rokami in uživala v muziki, šofer je gledal na cesto, njegova sestra pa je tudi buljila skozi okno. pa bolj smo se približevali naši destinaciji, bolj so mi šli mravljinci po telesu.

zalutali smo točno 0-krat.

avstrijska organizacija je fantastična. parking dela brez problemov. strički z onimi svetlečimi zadevami besno mahajo po zraku in te usmerjajo.

bunde ostanejo v avtu, sledi šprint so dvorane.

moji kompanijoni spijejo vsak eno pivo + še malo mojega, jaz sem na antibiotikih in ne smem. ampak kozarec sem pa vseeno hotela met. le tega si potem zataknem za pas in molim, da ga ne izgubim.

odmajemo se v dvorano in se skušamo prebiti čim bolj naprej. nikjer nobenega prerivanja, nobenih hudo pijanih najstnikov, ki jim pol kurca ni jasno kje so. pri gužvanju smo dokaj neuspešni, ker teli avstrijsi ne štekajo, da če se butneš v njega vsaj 10x in ga postrani gledaš to pomeni, da bi rad prišel mimo. ah, bomo pa malo bolj stran. obkroženi na eni strani s parčki, ki izgledajo, kot da so prišli na simfonični koncer, na drugi strani tipi, ki čekirajo pofukljivost vsake babe, ki gre mimo in na koncu nathalie pošiljajo lubče in za nami neki slovenci...prekmurci...ok, so skoraj tujci, ampak vsako 10. besedo vseeno štekam.

in tako čakamo. predskupina je že odtulila svoje, sedaj nabija štanca. huda štanca. in to vedno bolj. ena bejba pred mano groova, kot da je na najhujšem partiju. mogoče je mal falila. muzika pa vedno bolj glasna in vedno hitrejša.

in potem se ugasnejo luči. na oder pristopicljajo dave, martin in andrew. šow se lahko začne. dave in martin sta bogova. dvigneta roke in folk ponori. publika jima je iz roke. martin poje. poje dave. komad za komadom. folku se trena. meni se trena. nathalie se trena. roke da na mojo ramo, da ima oporo, ko skače. skačem tudi jaz. za trenutek opazim, da nas one bejbe od prej čudno gledajo. ne ploskajo. ne derejo se. samo stojijo in cuzajo svojo vodo. prav....vseeno mi je..sem pač iz balkana...sem pač frik. enjoy the silence - dave ne poje več. poje več deset tisoč grl. v en glas. vse roke so z zraku. nirvana.
sledita še 2 podaljška. izberejo starejše komade. shale the disease martin zapoje samo s klavirjem. just can't get enough. everything counts in spet roke v zrak. zaključijo z duetom martina in dava. goodnight lovers.

in to je to. goodnight lovers. goodnight graz. goodnight depeche mode. se vidimo čez 10 dni v zagrebu.

tudi na poti nazaj ne zalutamo. jaz itak zaspim.

torej...kako je bilo na koncertu? pa...kar ok :-)